Storybound Blog

Ko otroška domišljija postane način življenja.

Nekoč
sem ustvarjala zase.

Pisala.
Lepila.
Risala.
Izrezovala slike iz revij
in iz njih sestavljala svoje svetove.

Nisem razmišljala, ali je lepo.
Ali ima smisel.
Ali bo komu všeč.

Samo ustvarjala sem.

Začelo se je, ko sem bila stara deset let.
Od takrat ta nit tiho teče skozi vse, kar počnem.

Nisem še vedela,
da si s tem gradim nekaj,
kar bo ostalo z menoj.

Danes še vedno ustvarjam.

Ampak drugače.

Z več znanja.
Z več izkušenj.
In z več odgovornosti.

Ne ustvarjam več samo zase.
A tudi ne samo za druge.

Ker je to del mene.

In ker v tem, kar ustvarim,
nekateri najdete tudi del sebe.

A bistvo je ostalo enako.

Tisti občutek,
ko nekaj nastaja iz nič.

Ko ideja počasi dobiva obliko.
Ko misel postane resnična.

Zato verjamem,
da ustvarjanje ni le hobi.

Je način razmišljanja.
Način čutenja.
Način življenja.

Kar počnemo kot otroci,
ni nepomembno.

To so prvi znaki,
kdo smo.

Kam nas vleče.
Kaj nas veseli.

Zato je pomembno,
da otrokom damo prostor.

Da ustvarjajo brez pravil.
Brez pričakovanj.
Brez občutka, da morajo biti “dobri”.

Ker morda ravno takrat
odkrivajo nekaj,
kar jih bo spremljalo celo življenje.

Danes ustvarjam za vse,
ki še vedno verjamete v zgodbe.

Za tiste,
ki si dovolite čutiti,
razmišljati
in ustvarjati po svoje.

Domišljija dela čudeže.

In včasih
se največji čudež zgodi takrat,
ko otrok preprosto
ne neha ustvarjati.

Objem, Dijana