Storybound Blog

V svetu, kjer se vse meri v hitrosti, rezultatih in dosežkih,
je otroštvo pogosto videti kot nenehno zaporedje mejnikov.
Prvi koraki. Prve besede. Prvi šolski dan. Prva petica. Prva medalja.
Radi opazujemo vse, kar lahko izmerimo. Še raje tisto, kar lahko fotografiramo.
Toda obstaja del otroštva, ki ostaja skoraj neviden.
Ne moremo ga ujeti v objektiv. Ne moremo ga obesiti na hladilnik.
Ne moremo ga pokazati na roditeljskem sestanku.
Pa vendar prav tam nastaja tisto, kar otroka najbolj oblikuje.
Ko prvič zbere pogum in pove svoje mnenje. Ko prizna napako.
Ko razume, da je tudi nekdo drug žalosten. Ko začne verjeti vase, čeprav mu ni uspelo.
To so drobni premiki, ki jih pogosto opazimo šele veliko pozneje.
Morda je prav zato največja resnica otroštva zelo preprosta.
Največja odkritja se zgodijo tiho.

Otroštvo ni tekmovanje

Kot starši si želimo, da bi bili naši otroci srečni.
Da bi imeli prijatelje, razvijali svoje talente, bili samozavestni in pripravljeni na življenje.
Ob tem jih nehote začnemo spremljati skozi dosežke. Kako hitro berejo. Kako lepo pišejo.
Kako uspešni so pri športu. Koliko znajo.
Vse to je pomembno. Znanje otroku odpira vrata in mu daje samozavest pri raziskovanju sveta.
Toda obstaja tudi drugačna rast.
Takšna, ki se ne skriva v ocenah, diplomah ali pokalih.
Rast, ki se zgodi, ko otrok nekomu odpusti. Ko se nauči počakati na vrsto.
Ko zbere pogum in pristopi do sošolca, ki sedi sam. Ko si upa reči: »Ne znam.«
Takšni trenutki pogosto ostanejo skoraj neopazni. Ne dobijo aplavza. Nihče jih ne zapiše v spričevalo.
Pa vendar prav oni, počasi in potrpežljivo, oblikujejo človeka, kakršen otrok postaja.
Kajti otroštvo ni tekmovanje, v katerem zmaga tisti, ki prvi pride na cilj.
Je potovanje, na katerem vsak otrok odkriva svoj ritem.

Vsak otrok nosi svet, ki ga ne vidimo

Odrasli pogosto vidimo vedenje.
Vidimo jezo.
Vidimo tišino.
Vidimo jok.
Vidimo upor.
Veliko težje pa opazimo tisto, kar se skriva pod vsem tem.
Misel, da morda ni dovolj dober.
Strah, da bi ostal sam.
Razočaranje, ker ga prijatelj ni povabil k igri.
Zmedo, ker še sam ne razume svojih občutkov.
Otroci svojega notranjega sveta še ne znajo vedno ubesediti. Včasih ga pokažejo skozi risbo.
Drugič skozi zgodbo. Tretjič skozi vprašanje, ki ga postavijo tik pred spanjem.
Če jih takrat zares poslušamo, pogosto ugotovimo, da se za navidezno majhnimi dogodki skrivajo zelo velike misli.

Velika vprašanja se začnejo z majhnimi mislimi

Ko otrok vpraša, zakaj je nebo modro, išče odgovor.
Ko pa se vpraša, zakaj ga nekatere besede prizadenejo, začne odkrivati sebe.
To niso vprašanja, na katera bi lahko odgovorili z enim stavkom.
Nekatera ostanejo z nami več let.
In to je v redu.
Morda je ena največjih zmot ta, da mislimo, kako mora otrok čim prej dobiti vse odgovore.
V resnici je veliko pomembnejše, da ohrani občutek, da sme vprašati.
Da sme razmišljati.
Da sme dvomiti.
Da sme spremeniti svoje mnenje.
Da bodo njegove misli sprejete brez obsojanja.
Prav iz takšnih trenutkov raste radovednost.
Ne tista, ki otroka pripelje le do novega znanja, ampak tista,
ki ga počasi vodi do razumevanja samega sebe.

Odraščanje se zgodi tiho

Nihče se nekega jutra ne zbudi in ugotovi, da je čez noč postal pogumen.
Ali prijazen.
Ali odgovoren.
Takšne stvari rastejo počasi.
Skoraj neopazno.
V enem iskrenem pogovoru.
V enem opravičilu.
V eni odločitvi, da bo naslednjič poskusil znova.
V eni strani, ki jo izpolni z mislijo, ki je prej še ni znal izraziti.
Odraščanje ni sestavljeno iz velikih prelomnic.
Sestavljeno je iz nešteto drobnih korakov, ki vsak zase morda ne pomenijo veliko.
Ko pa se nekega dne ozremo nazaj, ugotovimo, da so nas pripeljali veliko dlje, kot smo si predstavljali.

Prostor, kjer otrok sreča sebe

Prav iz te misli je nastal Ustvarjalni dnevnik TO SEM JAZ.
Ne kot zbirka nalog.
Ne kot delovni zvezek.
In ne kot knjiga, ki otroku govori, kakšen bi moral biti.
Nastal je kot prostor.
Prostor, kjer lahko otrok razmišlja, ustvarja, riše, piše, raziskuje in se brez pritiska srečuje s samim seboj.
Na več kot dvesto straneh ga spremljajo vprašanja, ustvarjalni izzivi, življenjske situacije in drobne spodbude. Ne zato, da bi mu ponujali odgovore, ampak da bi ga povabili k razmišljanju o prijateljstvu, družini, pogumu, empatiji, čustvih, odnosih, sanjah in svetu okoli njega.
Na teh straneh ni pomembno, ali je odgovor pravilen.
Pomembno je, da je iskren.
Ker vsak iskren odgovor pomeni še en majhen korak na poti odraščanja.

Ko se čas ustavi med platnicami

Nekatere stvari se poslovijo tako tiho, da sploh ne opazimo, kdaj odidejo.
Otroška pisava.
Risbe brez pravil.
Vprašanja brez strahu.
Morda prav zato potrebujemo prostor, kjer lahko delček vsega tega ostane.
Da ga čas ne zabriše povsem.
Ker otroštvo mine.
Njegov odmev pa nas spremlja vse življenje.

Objem, Dijana

P. S. Kliknite na TO SEM JAZ in pokukajte vanj.